Portreti

Obraz je mesena maska, za katero se skrivajo nedoumljive globine človeške duševnosti. Ob pogledu nanjo doživljamo veselje, žalost, jezo,vzhičenost, obup, vso paleto človeških občutij. Večina jih je del našega vsakdana in jih pozabimo tako hitro kot pozabimo kakšno vreme je lebdelo nad našimi glavami, dan ali dva nazaj. Redki pa so trenutki, ko za to masko zaslutimo nekaj kar nas presune, nekaj tujega ali mogočnega, nekaj, kar nam pusti spomin za celo življenje. Morda je to brat, sestra, oče ali mama, za katerega mislimo, da ga dobro poznamo; a pride trenutek, ko ta oseba, povsem nepričakovano, izreče besedo ali naredi gib telesa in pred nami stoji tujec, velik, mogočen, vreden občudovanja ali strahu. Morda je to objem dveh ljubimcev, ki si gledata v oči, ter si v veličastni tišini povesta več kot z tisoč besedami, drugič pa se spreta, ter med seboj začutita brezno dveh svetov, večje ob obeh, ločeno in individualizirano že od rojstva naprej. Mogoče pa je to pogled na obraz ljubljene osebe, ki je še včeraj v očeh nosila žar življenja, danes pa leži mrtva na postelji, njen obraz pa je negibna maska, ki bi nam, če bi lahko spregovorila, razkrila vse globine človeškega bivanja.

Obraz so tako vrata v tuje, skrite svetove in kot takšen je bil vedno fascinacija mnogih slikarjev, tako nekoč kot danes. Podoba obraza je lahko za nekoga lep spomin ali estetski objekt. Večina portretov je takšnih. Redki pa so portreti, kjer, podobno kakor v zgoraj opisanih izkušnjah, gledalec obstane pred podobo ter jo zapusti presunjen, z občutki da je podoba pogledala vanj in ne on vanjo. Da je z njim spregovorila in ga spremenila. Takšni portreti so seveda redki. Leonardov melanholičen obraz v rdeči kredi, Rembrandtov portret s krogi ali Kobiličin portret v beli obleki so trenutki, ko se dolga leta treniranja roke in oči, razmišljanja o identiteti sebe in drugih ter osebno zorenje zlije v podobo, ki nastane samo enkrat v življenju, ter se jo mnogi spominjajo še dolgo po tem, ko je avtor že preminul. Če bom, dokler bom slikal, uspel ustvariti zgolj en takšen portret, si bom to štel v velik uspeh. Do takrat pa bom ustvarjal čim lepše in tehnično dovršene podobe.

Tit Nešovič