Vabimo vas na odprtje razstave z naslovom Štefan Šubic in njegova podobarska delavnica, ki bo v torek, 5. februarja 2019, ob 18. uri v Menačenkovi domačiji v Domžalah.
Podobarska delavnica Šubic
»Kakor že ime pričuje, izhajamo z juga, iz Bosne. Kolikor se je dalo dognati, je v drugi polovici šestnajstega stoletja živel na Igu pri Auerspergu bosenski ujetnik, ki se je čez nekaj let, ko mu je bila dana svoboda, naselil v Hotovljah pri Poljanah, kjer je še danes domačija Šubičevih; po domače se pravi pri Divjaku, saj je moral biti temni in stasiti mož
iz Bosne za Poljance prav divje podobe. In pri Divjakovih je bilo podobarstvo vedno doma.« (Iz knjige Maruše Košir: Dom slikarjev Šubic – Pisma pripovedujejo; povzeto po članku v časopisu Domači prijatelj, 6/XII, 1939).
V drugi polovici 19. stoletja je pod vodstvom Štefana Šubica v Poljanah nad Škofjo Loko delovala glavna slikarska, rezbarska in podobarska delavnica na Slovenskem. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo vseh pet sinov, ki so se vsi šolali v domači delavnici. Med njimi sinova Jurij in Janez danes sodita med prve slovenske realistične slikarje. Sicer pa je bilo doslej v družini Šubic kar šestnajst umetnikov. Zaradi mnogostransko talentirane podobarske družine, ki je sicer delovala predvsem na Gorenjskem, smo se odločili, da kulturni februar vsebinsko posvetimo pomenu nekdanjih slovenskih podobarjev in za kratek čas oživimo bogato tradicijo slikarskih in rokodelskih veščin. Na razstavi bodo prvič javnosti predstavljene originalne risbe, skice in študije izpod rok Štefana Šubica, njegovih sinov in drugih učencev.
Cerkveno podobarstvo 19. stoletja je v podeželskih in mestnih delavnicah združevalo vse umetnostne vrste od arhitekturnega komponiranja do rezbarstva, oltarnih slik in pozlatarstva. Vodja delavnice je bil lahko slikar in projektant ali slikar in rezbar, pomagalo pa mu je več bolj ali manj samostojnih pomočnikov. Na alpski prostor na nekdanjem Kranjskem je bila tisti čas oprta konservativnost, a je hkrati ohranjevala tradicijo in domačnostni značaj. Druga polovica 19. stoletja pa je skupaj s porastom naročil prinesla tudi večjo kvaliteto rezljanih izdelkov. Številne podobarske delavnice niso več ustvarjale v baročni tradiciji, temveč so sledile klasicističnim slogom, z obujanjem predvsem renesančne umetnosti. K njej je stremel tudi Štefan Šubic. Njegovi oltarji se najdejo po vsej Sloveniji, pravi muzej njegovega dleta in čopiča pa je bila cerkev v Poljanah. Čeprav je bil predan renesančni umetnosti – spoštoval pa je tudi nazarenske slikarje – svojim figuram in oltarjem ni uspel vdihniti žive duše. Zato pa je še bolj želel, da bi umetnostno dvignil svoje sinove. Med njimi sta bila tudi slikarja Janez in Jurij, ki jima je bil očetov nauk prvi kažipot v umetnost. Dozorela sta na umetnostnih akademijah in študijskih potovanjih, se prepustila klicem takrat aktualnega realizma v slikarstvu ter pripeljala do drugačnega vrednotenja umetnikove osebnosti in njegovih nalog. Obema bratoma je bila usojena prekratka življenjska pot, da bi lahko slovenski umetnosti podala dokončno besedo in vendar sta bila med prvimi, ki sta naše slikarstvo povzdignila do evropske kvalitete.
Zapisala: Katarina Rus Krušelj
Lit. E. Cevc: Slovenska umetnost, Prešernova družba, 1966; M. Košir: Dom slikarjev Šubic: Pisma pripovedujejo, Občina Gorenja vas – Poljane, 2018; J. Mesesnel: Janez in Jurij Šubic, Partizanska knjiga, 1977.
Predstavili vam bomo prve nove pedagoške programe, ki smo jih razvili v okviru projekta Impresije Škofjeloškega. Dogajanje bo potekalo v sklopu organiziranega vodenja ob 10. in 11. uri. Dogajanje bo popestreno z ustvarjalno delavnico rožic iz tekstila ter darilc za mamin praznik. Z nami pa bosta tudi rokodelki Karla B. Rihtaršič in Maruša Košir, ki bosta obiskovalcem predstavili svoje rokodelske spretnosti. Vabljeni!
