Rodbina slikarjev Šubic

Poljanska delavnica je bila najpomembnejša med podobarskimi delavnicami 19. stoletja. Prvi znani likovni ustvarjalec je bil mlinar Pavel st. (1772–1847), ki je rezbaril za znamenja in cerkve v okolici Škofje Loke. Pri njem so se izučili trije sinovi Štefan, Blaž in Janez st.

Štefan Šubic (1820 – 1884)  je v Poljanah nad Škofjo Loko vodil najpomembnejšo podobarsko delavnico druge polovic 19. stoletja na slovenskem. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo vseh pet Štefanovih sinov. Slikarja Janez (1850 – 1889) in Jurij (1855 – 1890) sta študirala na akademijah v Benetkah oz. Dunaju. Čeprav sta umrla zelo mlada, sta bila najpomembnejša slovenska slikarja realizma. Po očetovi smrti je podobarsko delavnico prevzel Valentin (1859–1927). Slikarji so bili tudi Pavle ml., Alojz in Alojzov sin Rajko Šubic.

Blaž (1827–1899) je v glavnem delal z bratoma, zlasti s Štefanom. Podobar je bil tudi njegov sin Jožef.

Janez st., imenovan Loški (1830–1898), si je okoli 1855 v Škofji Loki uredil podobarsko delavnico in delal za cerkve po vsej Sloveniji.

Janezov sin Ivan Šubic (1856–1924), naravoslovec,  je bil utemeljitelj umetnoobrtnega šolstva na Slovenskem. Njegova znana sinova pa sta Vladimir (1894–1946), arhitekt ljubljanskega “Nebotičnika” in restavrator Mirko (1900–1976), profesor na likovni akademiji v Ljubljani in ustanovitelj restavratorskega oddelka na republiškem Zavodu za spomeniško varstvo.

Slikar, grafik in ilustrator Ive Šubic(1922–1989) je bil pravnuk Štefanovega brata Urbana, njegova hči Maja (1965–) pa je tudi priznana škofjeloška slikarka, ilustratorka in freskantka.