Matej Bizovičar: “LESEGO”

Kdaj: 19.00

“Kiparji radi rečemo, da so bile skulpture že od nekdaj v materialu in da smo jih le zbezali ven. Lepa misel, bržkone pa prav zato malce obrabljena. Nedvomno drži, da pridejo iz snovi, a pridejo tudi iz nesnovnega …  morda sna.

In se priplazijo. Kot male pošasti, sanjske ptice ali globokomorske ribe moje podzavesti. Nekatere pridejo naravnost, priklicane, ponosne, smele in z jasno nalogo. Žicožderi na primer, ki so tu z misijo, da zgrizejo že enkrat tisto želetkasto žico, ki se je brezobzirno zarezala v meni tako ljubo istrsko krajino, in me ne pusti k vabeči me reki. Druge, kot ptice za hranjenje nožev, se pojavijo, da me opomnijo, kako kontradiktoren in labilen sem v odnosu med načeli in lagodnostjo bivanja. Dostikrat so tu le kot moje trenutno ali pa bolj splošno počutje. Zgodi se tudi, da me šele bližnji opomnijo, od kod so se vzele. Pridejo pa k meni tudi za moje prijatelje in takrat so malo moje in malo njihove. In tako lezejo, prihajajo s pompom, glasno, polne sebe, kot jaz po petem pivu, ali pa plaho, skoraj nehote, tako počasi izza kakšnega vogala, da se le plaho pogledujemo in sploh ne vemo, kaj bi drug z drugim.

Sam sem veliko tega. Rad bi bil še veliko več. Marsikaj pa sploh ne želim biti. Pa sem. In vedno se izkaže, da so tudi žverce tu z razlogom…    “

 

Matej Bizovičar

Matej Bizovičar: LESEGO